Zivjo vsi, ki to razumete,
Naj na danasnji petek, 13. 12. 2013, na kratko povzamem,
kaj se je dogajalo na jadrnici Abraxas kot udelezenki ARC 2013 od Kanarskih
otokov do St. Lucie v Karibih.
Startali smo 24. 11. izpred Las Palmasa, start seveda ni
potekal ob kaksnem mrzlicnem prerivanju za startne pozicije. Po startu smo se
usmerili proti Zelenortnim otokom, saj so prireditelji udelezencem svetovali
juzno varianto, ki cim prej pripelje do pasatnih vetrov, poleg tega pa je tudi
vremensko veliko bolj stabilna.
Ze na startu se je pokazalo, kaj je tudi, poleg jadranja
in nastavljanja jader, pomembno na takem jadranju: obvladanje vseh sort
popravil. Tako ze na samem startu motor ni hotel vzgati, in sta Gary in Nick ze
pred startom morala pokazati svoje znanje. In sta ga. Uspesno. Pa tudi pozneje,
ko smo imeli vrsto tezav z napajanjem akumulatorjev, ko je odpovedal
desalinator, pa dotok slane vode, skratka, zaposlitev poleg jadranja ni in ni
zmanjkalo.
A vse smo uspeli resiti, in tako smo presli 17.
vzporednik in zaceli upati na pasatne vetrove. A teh ni in ni bilo. Jadrali smo
en teden, jadrali smo dva tedna, pasatov pa nikjer. Obcasno je bila nasa hitrost
tudi 0 vozlov, tako da smo razmisljali cello o kopanju. A nas je tok, ki je tu
znasal kaksnih 1.5 vozlov, odvrnil od tega. Malo pa so seveda k temu pripomogle
tudi zivalce, ki smo jih videli okrog jadrnice. Najprej je bilo veliko delfinov,
potem nas je obiskala orka, in naredila dva kroga okrog jadrnice (ali pa je
morda slo za dve orki?), manj kot 50 metrov od nas se je na povrsju pokazal
morski pes, dolg vsekakor vec kot dva metra, skratka, vedeli smo, da voda ni nas
teritorij, in raje smo ostali na barki.
Nick je ujel tuno, ki smo jo seveda pozneje imeli na
kroznikih, poskusili smo tudi tatarski biftek iz sveze tunine in tunin carpacio.
Pozneje smo ujeli se dve ribi, “dorado” (mogoce gre za orado?), ki sta seveda
tudi koncali na kroznikih.
Vode nam sicer ni primanjkovalo, vsaj ne za pitje in
kuhanje, a za umivanje je nismo uporabljali vec, in ko se je enkrat napovedoval
dez, smo ga pricakali namiljeni in se potem stusirali v dezju. Seveda smo to
tudi obsirno fotografsko dokumentirali.
Potem pa smo v zadnjem tednu le prisli do pasatov, in
zacelo se je tisto obljubljeno jadranje z vetrom v krmo. Bil pa je ze tudi cas,
saj je bila do takrat nasa povprecna hitrost nekje okrog 4 vozlov.
No, zadnji teden pa kar letimo, vse v obmocju 7 vozlov,
ujela nas je tudi tropska nevihta, ki nas je v hipu premocila do koze, in tako
hitro, kot je prisla, se je tudi podala naprej.
Poldnevniki kar padajo, in danes je padel ze 51. – se 9, pa bomo na cilju.
Medtem, ko se ostala posadka pogovarja o tem, kaj bodo
poceli za Bozic, jaz vseskozi izracunavam, ali bom ujel letalo, ki ga imam 17.
12. zvecer. Datum sem moral sporociti ze junija, in ce bi ga dolocal sedaj, bi
vsekakor vzel se malo rezerve. Ampak, zaenkrat vse kaze, da se bo
izslo.
Lep pozdrav vsem z Abraxasa,
Karen, Gary, Drew, Nick, Paul in
Igor