Abraxas je v ciljni ravnini – kar se kar malo cudno slisi, ob tem, da je do
cilja se 100 milj.
Ampak vse kaze, da bo tako. Veter in tok nas vodita v direktni smeri o St.
Lucie.
Vceraj smo se malo prepustili jadranju po valovih, kar nas je odpeljalo
malo severneje, mogoce smo izgubili kaksno mesto, a nekaj ur uzivanja povsem
odtehta rezultat. Itak nismo na dirki, ampak na precenju Atlantika.
Na jadrnici postaja zivo, vsak se po svoje pripravlja na prihod: ostali se
poglabljajo v turisticni vodnicek, jaz pa studiram pot do letalisca; predvidoma
bomo prisli v Castries v zgodnjih jutranjih urah, moje letalo pa odleti ob 20.
25 z drugega konca otoka. Vse je obvladljivo, skoda le, da ne bo casa vsaj za
malo turizma.
Sicer pa je teh 21 minilo kot blisk, in potrebno bo kar nekaj casa za
ureditev vtisov. In za to bo cas pred Novim letom ravno pravi. Vzdusje na
jadrnici je enkratno, in vsem se zdi kar neverjetno, kako hitro je ta cas minil.
Kar je vsekakor pokazatelj, da ni bilo kaksnih napetosti in da bo to precenje
Atlantika vsem ostalo v lepem spominu.
Res, bilo je super....
Gary, Karen, Drew, Nick, Paul in
Igor